Rudi Merljak – V spomin Pavletu Medveščku

Na nevidno stran neba je odšel prijatelj Pavel Medvešček. Poznala sva se petinštirideset
let. Cenil sem ga neizmerno. Zame je bil Pavel eden največjih sinov našega naroda. S
svojimi odkritji je izjemno, kar usodno zaznamoval slovensko narodopisje in razširil
meje našega vedenja o slovenski kulturni dediščini daleč čez vse dotlej znane
horizonte. Njegova pričevanja o obstoju neke doslej povsem nepoznane, vzporedne
duhovne kulture, in tudi z njo povezane materialne kulture, so naravnost osupljiva. Za
duhovni svet naših prednikov, za katerega smo bili vsi prepričani, da so se njegovi
zadnji ostanki v nepovrat izgubili najpozneje proti koncu srednjega veka, se je izkazalo,
da je, zlasti v posoškem delu slovenske domovine, preživel in živel še globoko v
dvajseto stoletje. Da pravzaprav ni povsem izginil niti še dandanes.
Pavel Medvešček je Slovencem razkril, da premoremo lastno, pristno duhovno izročilo,
ki bi lahko bilo najbolj izvirna podstat in najbolj integralen oziroma neločljiv del naše
identitete. S silovito pričevalnostjo nam je odstrl resnico, da je naš človek moral tisto
svoje, kar je bilo najbolj pristno, najbolj notranje in najbolj njemu lastno, zatajiti, hkrati
pa bil v celotni zgodovini primoran od vsepovsod sprejemati najrazličnejše duhovne
vsadke.
Za celoto materialne in še zlasti duhovne kulture, ki smo jo spoznali skozi Pavletova
knjižna dela, skozi njegova predavanja in njegovo izjemno zbirko predmetov, se je
uveljavila popularna oznaka staroverstvo, četudi je Pavle opozarjal, da se ljudje, od
katerih je črpal in jim sedaj rečemo staroverci, niso prepoznavali v nobeni posebni
oznaki, kljub temu, da so nekoč tvorili dobro urejene in zaokrožene skupnosti. Celo več,
svojega "staroverstva" v glavnem niti niso sprejemali kot neke vere, pač pa predvsem
kot način življenja – življenja, do najvišje možne polnosti in popolnosti povezanega z
naravo, z njenimi silami ter s prostorom, v katerem so živeli. Njihovo bivanje je bilo zlito
z ritmi in zakonitostmi zemlje in vesolja; pa z duhovnimi silami, ki so naravo, katere del
so bile, na poseben način oživljale, plemenitile in varovale.
Pavle je bil pričevalec, kronist, raziskovalec, dokumentalist, zbiralec, literat, likovni
umetnik, oblikovalec in tudi sicer vsestransko angažiran človek. Dela, kakršna je
njegova monumentalna knjiga Iz nevidne strani neba, ki, tako po obsegu, pomenu, kot
tudi po odmevnosti, predstavlja krono njegove ustvarjalnosti, skoraj zagotovo nima
noben drug narod na svetu. Težko si je zato zamisliti narod oziroma državo, ki ne bi
pripoznala zaslug državljana, kakršen je bil Pavle Medvešček. Toda pri nas je drugače.
Tri leta sem se, ob sodelovanju uglednih ljudi s področja znanosti, kulture in politike,
trudil, da bi ga predsednik republike odlikoval za njegovo delo in za njegove zasluge –
za vse, kar je Pavle dal slovenskemu narodu. Brez uspeha. Zaman. Pred nekaj meseci
sem – z veliko grenkobe v srcu – odnehal. Pavle se je od tega sveta poslovil, ne da bi ga
slovenska država, ki jo pač predstavlja in pooseblja njen predsednik, počastila in se mu
oddolžila z ustreznim priznanjem.
Že dan po Pavletovi smrti je predsednik republike na javnem tviter-računu objavil
sporočilo svojega iskrenega(!) sožalja Pavletovi družini. Lepa pozornost. Toda meni je
prav tako iskreno žal, da predsednikova pozornost, Pavleta ni doletela kakšno leto ali
pa vsaj kakšen mesec prej.
Počivaj v miru Pavle! Tvoje ime bo v zgodovino slovenskega duha z zlatimi črkami
vklesano za vselej.

Član društva Matjar, Rudi Merljak