KULTNEMU KAMNU LAHKO DA LEGITIMNOST LE IZROČILO – bodo poslej tudi smeti kulturna dediščina?

 

V Vili Bartolomei v Solkanu je od letošnjega do naslednjega poletnega solsticija na ogled razstava »Rodna vera. Kultni kamni in darila«. Obdobje razstavljanja Goriškemu muzeju podarjene zbirke Rafaela Podobnika je posrečeno usklajeno z vsebino, ki naj bi predstavljala uvid v edinstveno lokalno izročilo naravoverstva v Zahodni Sloveniji, za naravoverce je bil sončni obrat namreč eden ključnih praznikov. Za pojmom »rodna vera« pa je nedvomno isti vir predkrščanskih verovanj in tradicionalnih vrednot naravoverstva, kot nam ga je ohranil in razkril najpomembnejši zbiralec zahodnoslovenske kulturne dediščine Pavel Medvešček Klančar, čeprav se je Rafael Podobnik odločil uporabljati poimenovanje, ki bolj kot na poseben odnos človeka do narave, značilen za skrivno in trdoživo naravoversko skupnost, napeljuje na prilaščanje tega izročila s strani rojenih v pravi »rod«.

Prostor razstave je nekoliko manj posrečen, saj se v nekdanjem razkošnem plemiškem domovanju predstavlja pogled na kulturo tistih z druge strani socialnega spektra, od plemstva in katoliške duhovščine zatiranih in izkoriščanih revnih kmetov. Sodobne smernice etnološkega muzealstva glede umeščanja predstavljenih vsebin so sicer drugačne, a lahko to izbiro prostora razumemo tudi kot ironičen, tako rekoč umetniški namig, da se kolo socialne zgodovine pač obrača.

Jedro zbirke Rafaela Podobnika sestavljajo kamni, povečini poimenovani »glave« z različnimi pridevki. Seveda ob tem pomislimo na »kačje glave«, kultne kamne naravovercev, ki jih je Pavel Medvešček kar nekaj zbral, predvsem pa opisal v svojih publikacijah na temo naravoverstva. Pavlu Medveščku so za imena in pomen teh kamnov povedali njegovi sogovorniki znotraj naravoverske skupnosti. Če kamen ni imel svoje zapisane »zgodbe«, ga Pavel Medvešček ni vključil v svojo zbirko. Rafael Podobnik pa je, razen štirih kamnov, ki jih je našel s pomočjo Medveščkovih podatkov, ostale razstavljene kamne »prepoznal« kot kultne kar sam od sebe. Ob teh poljubno izbranih kamnih, ki so zbiralca »nagovorili« za razliko od ostalih, so se znašli razni predmeti, npr. živalske koščice, sploščena pivovska pločevinka, odlomljen vrat steklenice, ki jim je zbiralec prav tako pripisal dediščinsko vrednost domnevajoč, da gre za darove kultnim kamnom.

Samo štirje predmeti na razstavi tako imajo legitimacijo kot kulturna dediščina tudi v ohranjenih virih, vsem ostalim je “dediščinskost” pripisal Rafael Podobnik. Matjarjevo glavo in Staro glavo naj bi po njegovih besedah v katalogu razstave dal Pavlu Medveščku. Dejansko ju je našel s pomočjo napotkov, ki jih je Pavlu Medveščku dal njegov najpomembnejši informator Janez Strgar. Pavel Medvešček je Strgarjeve pisne napotke pokazal Rafaelu Podobniku, ta pa je kamna poiskal in odnesel, Pavlu Medveščku ju nikoli ni predal. Obdelan razstavljen kamen, poimenovan Brusova glava, je Podobnik odnesel izpod skale Vogenca blizu Bat kljub opozorilu arheologa Mihe Miheliča, naj ne posega v potencialno arheološko najdišče. Dejansko se ta kamen imenuje »Zdrgancu brus«. Pavel Medvešček o njem od leta 1964 hrani zapis po besedah pripovedovalke s Kanalskega vrha in s tem zapisom kamen šele dobi svoj dediščinski pomen. Ostali razstavljeni kamni so, kot rečeno, izbrani in pobrani poljubno oziroma na osnovi Podobnikovega spoznanja, da »rodna vera še živi«. Če to drži, so njeni pripadniki osiromašeni za kamne, ki jih je Podobnik odnesel iz naravnih svetišč. Nekaj odnesenih kamnov naj bi nadomestil z drugimi, spet poljubno izbranimi, kar je približno tako, kot da bi iz cerkve odnesli oltarno podobo Sv. Marije in jo nadomestili s podobo Sv. Jožefa. Podoba je podoba, bolje, kot da je oltar prazen. Če bi »rodnoverci« o svoji veri ne vedeli nič, kot v razstavnem katalogu trdi Podobnik, si je težko predstavljati, da bi nezavedno še naprej častili natanko prave kultne kamne v naravi. Če pa vendarle kaj vedo, jim najbrž ni vseeno, kateri kamen je predmet čaščenja. Kamen ni kamen. Ali pa nam Rafael Podobnik posredno sporoča, da se šteje za rodnoverca, in si zato jemlje pravico prepoznavati in prestavljati kultne kamne?

Razstavo »Rodna vera. Kultni kamni in darila« iz vseh zgoraj navedenih razlogov razumem kot umetniško instalacijo, ne pa kot strokovno utemeljeno etnološko predstavitev lokalnega kulturnega izročila. Nenazadnje je donator zbirke Rafael Podobnik priznan umetnik, odličen fotograf, v njegovi rodnoverski zbirateljski dejavnosti pa ni, z izjemo laboratorijskega testiranja polnila iz očes treh kačjih glav, zaslediti nobenega metodološkega pristopa. Pri razstavi gre torej za zanimiv vpogled v način, kako smo danes kot družba zmožni dojemati in ceniti kompleksno kulturno izročilo. Čeprav naj bi dediščina predstavljala ostaline preteklosti, nam zmeraj priča tudi o dometu sedanjosti pri razumevanju (in izkoriščanju) preteklosti.

Vztrajanje Goriškega muzeja pri etnološki vrednosti vsebine Podobnikove razstave odpira zmeraj aktualno vprašanje, kaj je dediščina in kdo je tisti, ki o tem odloča. Ker relevantna stroka tukaj še zdaleč ni dosegla konsenza, ga tudi jaz ne nameravam predlagati. Spomnila bi morda le na 1. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine, ki določa, da so (kulturna ) dediščina … dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih … državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij.« Člen je moč interpretirati tako, da je skupnost tista, ki se zedini glede tega, kaj je in kaj ni dediščina, ali tako, da dediščino opredeljujejo posamezniki v tej skupnosti. Ti posamezniki so lahko strokovnjaki, ki argumentirano izbirajo v imenu in z agendo skupnosti, ali pa, ob najbolj demokratičnem pojmovanju dediščine, tudi katerikoli pripadnik skupnosti. Slednji interpretaciji je očitno sledil Goriški muzej, ko je Podobnikovo zbirko prepoznal kot »pomembno zapuščino za našo dediščino.« Strokovnost te odločitve je lahko predmet (strokovne) razprave, povsem nekaj drugega pa je Podobnikov posreden namig v katalogu, da je Pavel Medvešček »največji uničevalec staroverstva na tem področju.« Sodba je iztrgana iz konteksta, dejansko jo je izrekel edini razkritju skupnosti povsem nenaklonjeni naravoverec Anton Jug Kopoviščar, Pavel Medvešček pa jo je pošteno zapisal v knjigi Iz nevidne strani neba. Za veliko večino javnosti ni dvoma, da je Pavel Medvešček največji ohranjevalec naravoverske kulturne dediščine v Zahodni Sloveniji, saj brez njega ne Rafael Podobnik, ne mi vsi ostali ne bi o naravoverstvu vedeli nič. Skoraj pol stoletja je Pavel Medvešček nosil v sebi skrivnost obstoja naravovercev in skrbno varoval stotine predmetov, ki so mu jih naravoverci zaupali. Zdaj nam je to dragoceno zapuščino tudi predal v obliki številnih objav in razstav. Njegov neprecenljiv prispevek k ohranjanju kulturne dediščine je nedavno prepoznala mestna občina Nova Gorica s podelitvijo naziva častnega občana. Goriški muzej, taista javna institucija, ki je vložila javni denar v postavitev odmevne razstave Medveščkove etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, tisk dveh razkošno ilustriranih katalogov in organizacijo več spremljevalnih dogodkov, pa dopusti, da Medveščkov nekdanji tesni sodelavec Rafael Podobnik obračunava z njim v katalogu svoje razstave, spet vse za javni denar. V imenu (umetniške) svobode je pač vse dovoljeno, tudi to je odraz našega časa.

Cirila Toplak