PAVLU MEDVEŠČKU KLANČARJU V SLOVO

PAVEL MEDVEŠČEK KLANČAR

8.8.1933, Gorenje polje – 22.10.2020, Nova Gorica

 

V 87. letu starosti je prenehalo biti srce Pavla Medveščka Klančarja, soustanovitelja in častnega predsednika Društva za raziskovanje posoškega naravoverstva Matjar.

Ob boleči izgubi zglednega raziskovalca in najdražjega prijatelja z občudovanjem in spoštovanjem, ki mi ju je navdihoval prekratek čas najinega sodelovanja in druženja, v naslednjih odstavkih povzemam izjemno zgodbo Pavlovega življenja. 

Pavel Medvešček Klančar se je rodil v za Evropo usodnem letu 1933 v vasici blizu Anhovega v dolini Soče. Njegovo prehitro končano otroštvo je zaznamovala italijanska okupacija Primorske in posledično begunstvo v Mariboru. Tam je s staršema in bratom živel do začetka druge svetovne vojne leta 1941. Vojna je Pavlu pustila težke spomine na prestani strah in trpljenje njegove narodno zavedne širše družine. Po končani osnovni šoli se je v letih med 1949 in 1955 učil uporabne grafike na Šoli za umetno obrt v Ljubljani. Nato je poučeval risanje na osnovnih šolah v Vipavi, na Kojskem in v Desklah. Leta 1961 se je zaposlil kot konservator na tedanjem Zavodu za spomeniško varstvo Nova Gorica. V naslednjih letih je ob popisovanju in prerisovanju kmečke kulturne dediščine na mopedu prekrižaril vso Primorsko in Kras. Zavod za spominsko varstvo, kot so ga ne tako zelo zmotno imenovali nekateri prebivalci teh krajev, je začenjal iz nič: brez opreme, brez arhivov, z enim telefonom, zgolj s svinčniki in z beležkami za zaposlene. Brez števila teh beležk je Pavel popisal na svojih poteh po odročnih zaselkih in kmetijah Primorske. Zaradi svoje topline, iskrenosti in spoštljive radovednosti je bil povsod dobrodošel. Ob službenih nalogah evidentiranja dediščine ga je zanimalo še vse ostalo, kar je tvorilo vsakdan tedanje podeželske Primorske, od receptov za domače jedi do ljudskega zdravilstva, od vodnih virov in napajališč za živino do obpotnih znamenj in lokalne zgodovine. Še posebej starejši in osamljeni so se v Pavlovi družbi razgovorili o travmatični preteklosti Primorske na udaru dveh svetovnih vojn in medvojnega fašizma. Nekaterim pa je spomin segel veliko dlje nazaj. Tako se je Pavlu postopoma začelo razkrivati posoško naravoverstvo, ta skrbno prikrita skupnost drugovernih, ki je od kdo ve kdaj sobivala s krščansko večino. Tuja krščanska vera kljub stoletjem nasilnega vsiljevanja vse do Pavlovega časa ni mogla povsem zatreti domače stare vere, ki je temeljila na zaupanju v sicer skopo primorsko zemljo kot vir preživetja in v naravo kot ljubečo mater, stvarnico in varuhinjo živega. Naravoverska skupnost se je skozi čas celovito organizirala in delovala kot zapletena vzporedna družba. Ob intenzivnem terenskem delu in pisanju – večkrat sem ga spraševala, kdaj je sploh utegnil spati ob vsem, kar je ustvaril in naredil, pa se je nasmehnil, da bolj malo, da pa je popil veliko kave – je Pavel dodobra izživel tudi svojo umetniško nadarjenost v grafikah, ki so jih rojaki na obeh straneh meje lahko občudovali na številnih razstavah. Še pred objavami knjig in člankov na temo naravoverstva je prav v Pavlovih umetniških delih že slutiti, kako močan vtis so nanj naredila pričevanja zadnjih naravovercev, ki pa jih desetletja ni smel izdati zaradi prisege molčečnosti. Pavel je bil zmeraj mož beseda, zato smo na razkritje obstoja posoške naravoverske skupnosti čakali vse do leta 2015. Takrat je izšla njegova najobsežnejša in vsebinsko izjemna zbirka etnografskih zapisov Iz nevidne strani neba. Pavel je sicer v svojem ustvarjalnem življenju sodeloval pri izdaji čez 80 knjižnih del in razstavnih katalogov, od katerih sta še zlasti pomembna Staroverstvo in staroverci I in II (2014 in 2016). Oblikoval je čez 30 umetniških plakatov za najrazličnejše kulturne dogodke. Napisal je čez 20 člankov, večinoma o dediščini in zgodovini Primorske. Predvsem pa je poleg Iz nevidne strani neba izdal knjige Na rdečem oblaku vinograd raste (1990), Skrivnost in svetost kamna (1992), Let v lunino senco (2006), Motnik – nekovsko posebno in obredno vino (2017), ki so spremenile naše dojemanje zgodovine Primorske in obelodanile antropološki fenomen, ki mu v Evropi po njegovi izjemni zgodovinski kontinuiteti ter bogastvu informacij in materialne zapuščine, ki jih je zbral in ohranil Pavel, za zdaj nismo našli primere. Osupljiva in razsežna dodatna razkritja, ki jih vsebuje Pavlovo zadnje, še neobjavljeno knjižno delo, je žal preprečila nenadna bolezen. Zavzeto je delal, dokler je lahko. Tako zavzeto, kot je delal vse življenje, ob podpori ljubeče in razumevajoče družine.

Sicer zelo impresivne številke o Pavlovih življenjskih dosežkih le malo povedo o Pavlu kot človeku, njegovi vsestranski inteligenci, skoraj fotografskem spominu, dolgoletni vztrajnosti na poti razkrivanja in varovanja skrivnosti, o njegovi pristnosti, strpnosti in neomajni poštenosti v medčloveških odnosih. Pavel Medvešček je imel rad ljudi. To je ob vsakem stiku izdajal lesk njegovih pozornih oči, iskren nasmeh in odločen stisk roke. Vodil in napajal ga je globok življenjski smisel, ki ga je našel v izročilu o posoškem naravoverstvu in ljubezni do domače Primorske. Zato Pavel ni bil človek, ki bi iskal priznanje v očeh drugih. Ni potreboval nagrad, imel je poslanstvo. Primorci so ga razglasili za častnega občana Nove Gorice in rodnega Kanala; Slovenci si ga samo lastijo.

S Pavlom Medveščkom je, kolikor vemo, odšel zadnji posoški naravoverec. Morda je še kje kdo na samotnih hribovskih kmetijah zahodne Slovenije, ki se je v naravoverski skupnosti rodil in vsaj nekaj časa tudi živel ter živel le od zemlje, kot je naravoverstvo opisal Pavlov najpomembnejši sogovornik in tragično izgubljeni prijatelj Janez Strgar. A za Pavla vemo, da so ga zadnji »strici« naredili za člana skupnosti in posvetili v številne skrivnosti o za večino davno pozabljenem človekovem odnosu z naravo. Nekaj teh skrivnosti nam je Pavel razkril, nekaj jih je moral zamolčati, nekaj pa jih tudi sam ni izvedel. Biološka vez s to izjemno zgodbo primorske preteklosti in miselnosti, ki je samo po Pavlovi zaslugi izstopila iz sence pozabe, je tako pretrgana. Izguba je nenadomestljiva. Ostaja nam le nadaljnje raziskovalno delo – za Pavla, katerega največja želja je bila, da posoško naravoverstvo v zgodovini in družboslovju dobi zasluženo mesto.        

prof. dr. Cirila Toplak, 

predsednica Društva za raziskovanje posoškega naravoverstva Matjar